Tisti, ki je zgradil šolo

Posebna projekcija, ki sledi svečanemu odkritju spominskega obeležja Vinku Möderndorferju.

 

 

Projekciji sledi pogovor pogovor z vnukoma Vinka Möderndorferja – sestro in bratom Vito Mavrič in Vinkom Möderndorferjem. Pogovor bo moderiral dr. Tone Kregar.

 

Dokumentarni film Tisti, ki je zgradil šolo, naj bi spregovoril o življenjski poti učitelja Vinka Möderndorferja, ki je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja v Mežici, z delom dobička od rudnika, ki je bil v lasti angleške družbe, ob podpori rudarskih in kmečkih družin, zgradil mogočno šolo. Ta tiste čase je bila to pogumna poteza. Šola pa je bila ena izmed prvih šol s telovadnico in z modernim šolskim programom. Angleški lastniki so se pritožili na sodišče v Mariboru, akterje so kaznovali, vendar Mežici je ostala šola, vodovod, vrtec in javno kopališče za rudarje in njihove družine.

In tudi sicer je življenjska pot učitelja Möderndorferja zanimiva in seveda tragična. Rodil se je v Dolah v Zilski dolini (na Avstrijskem koroškem), kjer se je v bližini kraja Möderndorf, v letu 1894 kot nezakonski sin rodil Vinko (Vincenc). Ko je imel deset let, mu je umrla mama. Šolal se je sam v Mariboru na učiteljišču, bil vojak na frontah prve svetovne vojne in se po plebiscitu za vedno preselil na slovensko stran. Imel je tri gluhe otroke in starojugoslovanske oblasti so ga kot komunista neprestano preganjale. Ob političnem delovanju, skupaj s Prežihovim Vorancem in drugimi, je neprestano zbiral in urejal slovensko ljudsko izročilo. Je eden izmed prvih slovenskih etnologov. S tega področja je napisal mnogo pomembnih knjig, od katerih je seveda najbolj popularna zbirka koroških ljudskih pripovedk z njegovo vseznano Mojco Pokrajculjo. Napisal je še Ljudsko medicino pri Slovencih, Slovenska vas na Dolenjskem, Boj mežiških rudarjev, Uvere in običaji (v petih knjigah), Uganke, Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha … in še mnogo drugih pomembnih etnoloških knjig.

Predvsem pa je bil Vinko Möderndorfer angažiran ljudski buditelj, pedagog in vzgojitelj mlajše generacije učiteljev.

Življenje ga je potem vodilo v Ljubljano, kjer je prijateljeval in delal z mnogimi slovenskimi intelektualci in kasnejšimi politiki. Preživel je italijansko taborišče Rennici, iz katerega je pobegnil in kot zrel človek (imel jih je skoraj petdeset) odšel naravnost v partizane. Po vojni se je z družino preselil v Celje kjer je s svojim vplivom in delavnostjo pred ukinitvijo rešil Celjsko Mohorjevo družbo in bil njen direktor. Bil je tudi šolski nadzornik na Štajerskem in napisal je prvo slovensko čitanko, ki je bila s strani njegovih partijskih kolegov prepovedana. Prijateljeval je s slovenskimi intelektualci, ki so naivno hoteli predstavljati opozicijo povojni partiji. To ga je pripeljalo v zapor in kasneje, ob resoluciji informbiroja, še na Goli otok, kjer je leto dni preživel v samici. Po dveh letih se je strt, bolan in uničen vrnil domov, v svoj dom k družini v Celju. Kot trmasti Korošec je tožil državo, ker so ga imeli brez sodbe zaprtega na Golem otoku (sodni spisi in tudi sodba so ohranjeni) in doživel razsodbo v njegov prid (nekakšna rehabilitacija ali slaba vest njegovih partijskih tovarišev). Do smrti leta 1958 je pisal svoje življenjsko delo Ljudska medicina pri Slovencih, ki je izšlo po njegovi smrti pri SAZU, katere dopisni član je bil.

Življenjska zgodba tega delovnega človeka je dinamična in tragična. Portret je sestavljen v pogovori z ljudmi, ki poznajo njegovo delo, z ljudmi, ki se ga še spominjajo. Z njegovimi učenci. Zelo zanimiv pa je seveda policijski arhiv (arhiv UDBE), ki je po vojni in vse do njegove smrti budno spremljal njegovo življenje.

Sporočilo te dokumentarno filmske freske Tisti, ki je zgradil šolo je enostavno in čisto. V viharju zgodovine, ki premetava človeka kot krhko lupino. Kot simbol. Kot poslanstvo. Kot prihodnost.

 

Vstop je prost!